Ko vračal sem se z dela peš

na železniško postajo

me ustavila je tolpa

razcapanih tolovajev.

Dobro, dobro, pretiravam,

dva bila sta zgolj, a znano

njuno je ime v podzemlju,

kjer barabe se pečajo.

Pička matrna špijunska,

kaj me gledaš v siht, budalo!?!

me nahrulil je ta s solzo

na obrazu - tetovažo.

Od strahu obstal sem, kriknil:

Ti boš men špijunsko mamo!!!

odločen, da spustim se v boj,

kaj pa mi je preostalo?

Rekel mi je ta, s tatujem,

da me bo udaril v glavo,

jaz, da zmedem ga, pa njemu:

bolj smo slični si med sabo

kot pa si mogoče misliš ...

Vtem pajdaš njegov nergavo

vzrojil je, češ, mi pa slični,

sebe je nazval s ciganom,

mene pa z navadnim špicljem,

ki zasluži smrt brutalno.

Nič se ni zgodilo, k sreči,

grožnje, prazne grožnje, strašno

dolgočasno bom zaključil,

hvala bogu, to romanco.

Matej Krevs