Črno sonce našega prekletstva pleše

z luno, črno vdovo našo dan in noč-

slišiš, mar to v dimniku zavija veter,

ah, to vpitje naših mrtvih je otrok!

Na bodečo žico nam s svinčenim lokom

zaigral je mojster svoj mrtvaški ples,

s šibrovko nas strelja, jude, na obroke,

s stolpa nas zadeva, dobro, prav zares!

Vsak se s svojim okostnjakom v ravni vrsti

smo zvrstili tukaj za poslednji bal,

ne prerivajte se prosim, judje vrli,

zadnji bodo prvi, le čemu kraval?

Godi, mojster, nam na inštrument svoj strašni,

kmalu, kmalu vzpnemo se v nebo kot dim,

k luni, ki posipa se s pepelom našim,

k soncu, ki je počrnelo nam v spomin.

Matej Krevs