Ure, zložene na vrvici. Pomikam se od ene do druge. Vmes je dih. Zdi se, da krožim že celo večnost. Želim jo pretrgati. Da se ure razsujejo po tleh. Potem bi jih pobral in spravil v žep. Iz najlepših bi naredil zapestnico.

Sanje so preveč resnične. Dozdeva se mi, da ponoči živim in podnevi sanjam. Kakor narobe obrnjena majica. Hodim po gozdu. Debla že dolgo niso bila tako tanka. Brez vej silijo navzgor. Preveč so skupaj. Svetloba je samo pri vrhu. Spotikam se ob korenine. Listje je vlažno. Spodrsnem. Drsim po bregu. Podrast me reže. Udarim ob skalo. Znajdem se v tišini. Toplota me boža. Mehkejša od kože. Nočem odpreti oči.

igorj