Tožba osamelih
(Ostala sva sama,
Bog kaj bo z nama?)
T. Kuntner
Zdaj kuhava v čisto majhnih posodah,
džezvicah, nizkih sklečkah in obtolčenih piskrčkih
iz drap emajla s hrapavim robom, z zarustanimi zaplatami,
ki so črne in spodaj je značilni znak,
dve živali, kot dva medveda s faflcam,
držita ali pa se ruvata za en velik pisker,
ki je tak kot kahla, pa zraven še ena številka,
za katero noben ne ve, kaj naj bi pomenila,
zdi se mi, da je bil včasih še zvezda,
zdaj je ni več,
in vse to bi naj predstavljalo Emo Celje.
Tud Ema ni več. Vse je pojedel kapitalizem,
čeprav piskre tam še vedno delajo.
Piskri so zakon, to smo videli že v filmu
Schindlerjev seznam.
Milijon piskorv za prstan iz zlatih zob!
Zdaj kuhava v čisto majhnih posodah,
otroci so se pobrali od hiše, pravzaprav
iz stanovanja.
Kar popokali so svoje kufre in bele vrečke in
jo ucvrli en petek zvečer, ali pa v soboto
zjutraj, ko sva še spala.
Ob sobotah se da malo potegniti, skrajšati dan
in podaljšati užitek
in če je človek ravno prav razpoložen, brez mačka
in mu ne smrdi iz ust
je včasih prišlo tudi do spolnih odnosov.
Čisto lahko, da so šli
eno tako soboto, med fukom, pred kavo
in po trdem spanju.
V čisto majhnih posodah z nizko porabo elektrike ali plina
si skuhava dva talerčka zelenjavne juhe.
Mal bolj jo je treba razkuhati, ker imava slaba zobala,
ona itak polna usta umetnih, jaz svoje silno redke in razmajane,
je treba previdno s temi zobmi,
pravi so občutljivi in umetni predragi, pa še žulijo
in počasi postajajo preveliki na scuzanih
in starikavih dlesnih, ki se sušijo pri živem telesu
in v mokrih ustih.
Za dva taka talerčka zelenjavne župce človek ne rabi veliko.
Samo eno kapljico najcenejšega olja za cvrtje,
da ne vržeš eno čist majhno,
na drobno zrezano čebulco kar na suh,
emajliran pleh,
potreseš gor res, ampak res samo ščepec soli,
potem zrežeš na drobno četrt srednje velike
zelene paprike, dvakrat postrgaš po starem korenčku,
ki ga čuvaš v spodnjem predalu hladilnika, zavitega v veliko PVC
vrečko, da vendarle ne izgubi vlage.
Včasih prej segnije, včasih se vseeno posuši, če je bolj puhle sorte,
skoraj zmeraj pa ga je treba nekaj zavreči,
ker je zdrav za uživanje in ga je treba zato malo
bolj paziti.
Dodava še pol krompirja, postrganega,
da ne gre veliko v nič
in še olup paradižnika ter drobno pero
peteršilja.
Zrno popra in drobtinico kocke koncentrata kurje juhe
ko potrkajo na vrata prazniki,
včasih tudi ob nedeljah.
Vse to je treba nabaviti na veletrgu,
ker vrta nimava
in tam velika branjevka
z ogromnimi joški, položenimi
čez vso mlado čebulo, ne razume najinih realnih potreb,
noče prodati samo pol krompirja,
vpije, da je minimalna količina ena kila,
a kaj bova midva s kilo krompirja?
Saj nisva prašiča, da bi se pitala s temi gomolji.
Potem branjevka čisto znori,
dvigne svoje joške z mize,
da se mlada čebula razsuje daleč naokoli,
pljune debelo,
zgrabi moje roke in me potisne
v kanto za smeti ter zaloputne s pokrovom.
Tu boš našel svoje dobrine,
jo slišim, ko pravi odhajajoč
nazaj
k svoji stojnici z mlado čebulo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rezman Perorez
- 10. 06. 2009 ob 11:04
- Prebrano 1608 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 430
- Število ocen: 11
