Ovčka leti preko mize,

na mizi krožnik dobrot,

skodelica toplega čaja,

nekaj zraka,

jaz za mizico,

večer je,

jaz pa bi se rad igral z ovčko,

belo,

puhasto,

nežno in mehko,

ovčko imam rad,

zato jo stisnem za vrat,

vržem preko mize z dobrotami,

ovčka pa leti kakor helikopter,

na drugo stran sobe,

na likalno mizo,

pod likalnik,

razbeljen, razjarjen, vroč,

nemogoče,

likalnik se dotakne ovčke,

nemogoče,

ovčko opeče vroč likalnik,

nemogoče,

po sobi vonja po osmojenem,

po ožganem veselju,

po moji ovčici,

rad jo imam,

rad imam likalnik,

rad bi šel na zabavo,

na zabavo pod raztrgano odejo,

na svojo starinsko posteljo,

poslušat ritmično škripanje,

poslušat dežne kaplje zunanjega sveta,

nemogoče,

vreme je prav lepo,

neverjetno,

zunanjega sveta ni,

sem le jaz in ovčke tri,

ni res,

ovčka je le ena,

sam pa bi rad imel tri ovčice,

trideset ovčic,

rad bi tristo ovčk,

ki z menoj plesale bi vso noč,

ki bi blejale na vso moč,

rad imam prav vsako noč,

rad bi ugasnil luč,

na stikalu tipka,

nemogoče,

ni stikala,

grem preštet vse ovčke,

ovčka pa le ena,

primem jo za vrat grobo,

ne zajavka,

grobo vlečem jo za rep,

ne zastoka,

vržem jo na drugo stran,

ne boli je,

nemogoče,

tam ni likalnika,

ki bi ji osmodil kožo,

volno,

pliš,

štejem ovčke,

ovčka ena,

pa še ena,

dve in tri,

dvajset jih je v stajici,

kmalu jih je skoraj sto,

tisoč bi lahko jih b’lo,

staja polna je ovčic,

hladno je,

zelo mrzlo,

ovčke so premražene,

sliši se le: me-ke-ke....,

nemogoče,

kje likalnik je,

kje je stari ventilator,

kje je peč,

kje je ognjišče,

kjer ne nekaj je kosti,

nekaj dlake od ovčic,

nekaj zrezkov in mesa,

kje je moja ovčica,

sem preštel ovčice vse,

lačne so, sestradane,

od volkov prestrašene,

zebe v drobne jih noge,

naj jih zebe,

nemogoče,

naj so lačne,

nemogoče,

naj jih strah bo pred volkovi,

nemogoče,

ovčka prek nebes leti,

prek nebes še ovčke tri,

jaz pa štejem jih vso noč,

astronavte in ovčice,

pa likalnik ter skalpel,

ovčko rad bi spet imel,

položaj je nemogoč,

saj sedaj je mrzla noč,

ovčke so v tovornjaku,

pri šoferju,

pri vojaku,

peljejo jih v klavnico,

kjer jim bo zelo lepo,

ovčke so vse zbegane,

moški pa se vesele,

prvi udari ovčico,

drugi zlomi ji nogo,

tretji kožo ji odre,

ji prereže tu’d srce,

ovčka tiho tam leži,

pridna je,

ves čas molči,

ovčka moja, 

rad te imam,

nikdar te nikomur dam,

moja si in boš ostala,

preko sobe boš frčala,

od veselja boš kričala,

v agoniji boš ječala,

vedno mi boš "jagnje božje",

ki zasluži si najstrožje,

ki naposled bo na mizi,

ob krompirju,

ob solati,

ob likalniku med vrati,

žalostna je ta ovčica,

a še hujša je resnica,

da bi ovčke štel vso noč,

pod odejo,

ves tresoč.

mladi umetnik