Govorila sva oba
Nekaj sm želel povedat
Kot vedno moram
Ker kot vedno vem
In prav tako naspriti mi
V isto vzvišenem prepričanju
Drugačna fasada
Enaka enota
Le pohištvo
Ja pohištvo
Kičasti barok
Ali zamolkli minimalizem
Stol je za sedet

In tako sva oba govorila
Povedal sem mu
Direktno
Odkrito pošteno
Da vidim po kateri blatni poti blodi
A da ne sliši ropota
Moje tlakovane ceste
In on nazaj mi zabiča
Da on vidi moj mozaik
Brezvezno potraten
Kič nepotreben
In on bo čez blato potegnil črni katran
Zdaj bo hodil po smrdeče ravnem asfaltu

In jaz zgubim besedo
Ki sem jo tako lovil
Da bi se branil
Zagledam svoj odsev
V zaostreni
Srditi globini njegovega pogleda
Slišim le še
Kako se od sten
Skozi njegova usta odbijajo
Moje besede
Slišim le odmev mojega glasu
Kako kričim
Da ne neslišim svojih besed
Da se ne poslušam
Da ne vidim blata ki se nabira na mojih korakih
In zdaj nisem več gotov
Na kateri strani sedim

undi