Ob koncu leta, ko sem že nakupila darila in penino za praznične dni, sem te poklicala. Saj vendar morava tudi tokrat nazdraviti prihajajočemu letu. In hotela sem potarnati, da bom morala na preiskavo s splošno anestezijo. Da se malce bojim. Oglasil si se. V ozadju sem slišala glasove. Kje sem te ujela? sem vprašala. V Kliničnem centru sem, si dejal, samo za nekaj dni, za silvestrovo bom že doma. Kaj pa je, kako si? sem hitela spraševati. Želiš, da te obiščem? Čez pol ure sem lahko tam. Ali kaj potrebuješ, ti kaj prinesem? Kje ležiš? Ne, ne, nič ne potrebujem, si vztrajal. Ja no, dve pomaranči prinesi. V avli te počakam.

Kmalu sem prispela. Vrata v avlo so se odprla in vroč zrak vetrolova z neprijetnim vonjem iz bolnišnične kuhinje mi je butnil v obraz. Na polkrožnih oblazinjenih klopeh ob levi strani avle so posedali bolniki v spranih haljah in obiskovalci, oblečeni v plašče in bunde. Sedel si ob robu na zadnji klopi in gledal proti vhodu v stavbo. Opazil si me. Komaj zaznavno si se nasmehnil. A izraz čustev, ki je preplavil tvoj obraz, je bil tako močan, da se mi je zdelo, da so drug za drugim obmolknili polglasni pogovori, ki so do tedaj polnili prostor. Kakor, da bi vsem zastala sapa. Kakor, da bi avla sama, utrujena od brezštevilnih korakov, ki so prehajali po njenem tlaku ter besed snidenj in razhajanj, zaskrbljenosti in opogumljanja, veselja in žalosti, ki jih je dan za dnem vsrkavala v svojo globino, morala za trenutek zastati. Ne spominjam se, da bi kaj dejala, ko sem prišla do tebe, vem le, da sem čutila, da moram prekiniti skoraj nevzdržno intenzivnost tistega trenutka. Odprla sem vrečko s pomarančama. Papir je zašumel. Življenje v avli je ponovno zadihalo.

Prvi torek novega leta so me za kratek čas uspavali. Vse je potekalo dobro. Proti večeru so me odpustili iz bolnice. Tvoj telefon je bil takrat že gluh.

sij mesečine

med svetlobo in temo

ječi glas molka

nemesis