Nora voda v plesu šumnem

                                                            rekla mi je grgrajoče:

                                                            če bolan si, a razumen,

                                                            skoči, ljubi, mi v naročje.

                                                                                                   (Saša Čorni)

Pavel Celjan, jud iz Bukovine,

preživelec Šo’e, taboriščev smrti,

ki je napisal slavni Tango smrti

in je pobenil ven iz Bukovine,

tja v Bukarešto, lepo mesto,

od tam pa na cesarski Dunaj,

(kjer treba je pustiti trebuh zunaj),

po letu dni prebegnil je v Pariz,

oženil se je, zaposlil, dobil je sina,

bolj malo pisal, imel veliko kriz,

pesniških in psihičnih, skratka tujina

zanj bila ni paradiž;

čez Mirabeauski most se je podal,

tam na sredi pa obstal

ter skočil v smrt.

Bil ves napihnjen je in grd,

ko ga našel je nek fičfirič

in pokopali so ga v grob, brez prič,

na judovskem pokopališču,

kot Mozart romal je v skupinski grob,

pobeljen z apnom, brez rekvijema, brez godb,

a na poti k zadnjemu počivališču

nad njim je zaokrožil črni kos,

bilo mu Franci je ime, Franci iz črnih host,

(duh mrtvorojenega mu sina) 

zapel je nad očetom in moč in bolečina

je napolnila pesnika Celjana

in kos je vprašal mrtvega poeta:

Glej, oče, tem pogrebcem pač ni znana

tvoja resnična identiteta,

kako so vedeli, da spadaš sem,

na ta britof židovski,

saj bil si vendar nag in nem,

ko so te našli?

O sin moj, ti preljubi črni kos,

izdal me ta moj židovski je nos!

Matej Krevs