Kako lep, mehak in brezskrben je svet.
V hiši domači kot topel objem,
greje me misel, da mnogo še let,
želim ostati prav točno kjer sem.
Nevihta me udari, vrže me v zrak,
vse misli prej tople gredo za oblak.
Hiša domača, ti moje zavetje,
kjer sonce ne sveti, vzklije ne cvetje.
Kako ste me mogli samo pustiti,
v svet pred katerim ste me varovali?
Kako mu zbežati, kam se mu skriti?
Vsi so prijatelji tujci postali.
urednica
Poslano:
18. 01. 2020 ob 13:21
Spremenjeno:
18. 01. 2020 ob 13:22
Pozdravljen, Bor, lepo, da si se nam pridružil na pesem.si. Vidim, da ti je bližja poezija v rimanih verzih. Včasih je težko najti ustrezen ritem (enakomerno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, pa tudi dolžino verzov), kajne.
Lp, Ana
Zdravo! Hvala za lep sprejem, zelo fajn stran. Kar se tiče ritma in verzov mi pa tovrsten način zelo ustreza in mi ni preveč težko, sem precej navajen razmišljati v laškem enajstercu :D
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!