Rekel si, da

ukradel boš luno z neba. 

Ob polnoči me še vedno nosi. 

Rekel si, da s 

ferarijem me boš

odpeljal do svojega srca. 

A so bile zavore močnejše. 

Rekel si, da izbrisal

boš z neba zvezdo

z njenim imenom.

Še vedno mi slepi oči. 

Pustil si mi svojo srajco.

Na ovratniku odtis 

njenega poljuba.

V raztrganem žepu

svoje obljube. 

Nekje daleč stran

z njo dirkaš po, 

še neodkritih,

predorih ljubezni. 

Do najinega doma

pa nisi imel dovolj goriva. 

Na kapljicah bencina

sem zanetila ogenj. 

In naju ubila. 

Ni ti treba prinesti

žalnega venca.

Maja Podgoršek