SMRT V DUŠI

Poezija ni izlivanje
čustev na papir.

 

Poezija je razgradnja
jezika na osnovne delce.

 

Je premikanje zlogov
po šahovskem polju,
stkanem iz abecede.

 

Brez upanja. Brez strahu.
Brez izlivanja čustev
na nedotaknjen prt
snežno belih označevalcev.

 

Ki drsijo mimo predirljivih
krikov, zabodenih v živo meso.

 

Ne jebejo pet posto. Samo
drsijo, u pičku materinu drsijo.

 

Tako zelo drsijo, da je njihovo
drsenje podobno smrti v duši.

 

In njihove predrzne premene,
Brezhibno slalomiranje med
zavitimi retoričnimi figurami,
premeti pomenov in bistroumnih
nesmislov, žongliranje z zveni
in medmeti, besedne igre kot
sfingina uganka, vse to in
še mnogo več, celotna struktura
nekega post-jezika, ki nikogar
več ne boli, to je prava poezija.

 

Medtem pa je nekje na svojem
domu umrl človek. Poezija ni za
njega, poezija je vendar sama
zase, drsi naprej, mimo mrtvega
človeka, po njegovi čisti, a mrtvi
površini in razpade pod njegovimi
vekami, ki skrivajo pogled v prazno.

 

Poezija ni izlivanje
čustvenih pomij v domeni
čustvenih pijavk na klinker
časa, poezija je neskončen
hodnik s tisočerimi vrati,
ki se odpirajo novim
hodnikom in vratom.

 

Poezija je smrt v duši.

 

In takšna naj tudi ostane.
Brez krvavenja.
Brez presežnega pomena.
Brez tebe in mene
in drsenja najinih zmot
u pičku materinu zjebanih
označevalcev najine smrti.

 

Poezija ni nič od tega.
In ravno zato je lahko

 

vse, kar je.

vidzigon

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 01. 2020 ob 18:29
Spremenjeno:
21. 01. 2020 ob 18:32

Pesem se me je dotaknila, jaz bi jo sicer očistila osebne jeze (in kletvic), zdi se mi, da bi pridobila na vsečasnosti - a tudi tukaj in zdaj je v redu,

lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 13. 01. 2020 ob 17:35
  • Prebrano 560 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 181.7
  • Število ocen: 7

Zastavica