privzdignjen rob
njenih obrvi
odkriva sled
neprejokanih solz
posutih po kotih
zglajenega betona
od tam pobiram
okruške iz stekla
in jih zlagam
na vrvico časa
ki se je odlomil
iz nevidne razpoke
Naslonim se ponekad na tvoju poeziju, da odpočinem od svoje tame. Ponekad i usnem u nekim tvojim pjesmama.
Vrijeme suprotstavljeno vremenu.
Tijela kao jedinice postojanja.
A mi poneki bi samo htjeli sunce na nekom drugom nebu.
❤
Če zapišem "premaknjen bližje višjemu" je samo približno, kar občutim, ko primeš moje verze in te odpeljem stran od ulic mraka <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!