Od zadnje pesmi minila so leta,

Kam so izginila. Pomisliš to kdaj?

Oba sta ptička ušla ti iz gnezda,

Nikoli več ne priletita nazaj.

In padeš kdaj v tej bitki življenja,

Ležiš na tleh ne želiš si vstati.

Notranja volja usiha, pojenja,

Naenkrat nič več ne žena ne mati.

Pa vendar nasmešek krasi ti obraz,

Ne vdaš se mislim, ki meglijo ti um.

Nobeden izziv ne postane poraz,

Izkušnja je vsaka učenje, pogum.

Če pa se zdi ti, da si izgubljena,

Nikar ne stoj za zaprtimi vrati.

Vedi, za nas si edina in ena,

Vedno boš žena in vedno boš mati. 

Bor