Stojim na bazenu in opazujem gladino.

Maj

   hni

               me    hu    rčki

       se dvi       ga    jo

                proti

površju.

Spominjajo me na spomine,

         ki v temnih nočeh in hladnih dneh

privrejo na

površje

                in življenju vdahnejo življenje,

podarijo nov ritem melodiji,

   ki se rodi v simfoniji

          in  odmeva od praznih sten.

Misli se privežejo na točko,

 ki je minila,

     pa je

vseeno le ena in

                            tu.

Takrat, kot sedaj, sem jaz, jaz - brez dodatkov, brez olepšav,

urejena v naključne vzorce molekul praznega zraka in neoprijemljive resničnosti.

Dunja Indah