Obupana odhajam iz

goščave na svetlo

stezico, ki sije

kljub moji propadli vsebini.

Pari oči me

prebadajo skozi srce.

Kapljice krvi mi

narišejo grenko pot.

Obstanem pred prepadom,

razpeta na križišču poti.

Stojim okamenela.

Brez vzorcev občutij

ne najdem središča zadostnosti.

Obrnem se.

Glasen smeh me vzdrami

in ob pogledu na

srečo ljubezni se zjočem.

Izlitje solz ne izprazni.

Nadenem si masko

zadovoljstva,

sponzoriram popolnost

sreče

in jo prodajam slepim.

Končala sem kot

lutka usode.

Nemočna marioneta,

ki se podreja pravilom

boja za preživetje.                                                                                                                                                                          

Maja Podgoršek