Tisoč mirnih rek zdaj teče,

čez puščavo zimskih dni

in me s šumom opominja

na minljivost večnosti.

Gledam drobne male očke,

ki me stiskajo v srce.

Zanje sem še zdaj edina,

ki pot čez temno reko ve.

Le do kdaj boš še ob meni,

le do kdaj bom zate to,

kar bi sama morala čutiti,

ko objamem se močno?

Vem, da mine,

vem, da gre,

in da čudežno je le,

vse kar mine in kar gre.

Če bi trajalo za vedno,

bi izgubilo tisto moč,

ki z zavedanje izgube

razsvetli to temno noč.

Ampak vseeno bi ujela

 te trenutke v vrečico,

da bi jih uporabila,

 ko mi spet bo kdaj težko.

Dajva skupaj,

podaj mi roko,

močno pihni,

da pisan mehurček spominov,

bo odletel visoko v nebo.

Dunja Indah