V srcu je spomin.
Ostra britev
vedno isto brazdo reže.
Kakor da ne bi bilo drugih bolečin.

Kadar čas se menja,
bolehanje izgine.
Potuhnjeno skrije se
v temo globine.
In čaka.
Da življenju smeh vzame,
tiho vrača misel v stare rane.

Kadar čas se menja,
strah zagrize,
jeza žre in
sram grozi.
Srcu,
da se skrije
in zakrije
in beži.

Kadar čas se menja,
strah zagrize.
Shirano lovi in mrtviči.
Svetlo misel, da ne bi sijala,
dokler se vase me zagrne,
nemo obstoji,
se odvrne in obrne.

Kadar čas se menja,
jeza žre.
Brca, buta, lomi in drobi.
Raste v praznini duše,
gnezdi
in izprijeno mladiče vali.

Kadar čas se menja,
sram grozi.
Maske na obraz tišči.
Na silo,
da si lažje zre v oči.
Barve zakriva, meša s črnino,
kadar v njih slika mračno sivino.

V srcu je spomin.
Žalostno odmeva,
kot stoletni zvon zvoni.
Vedno isto pesem,
srcu,
da se skrije in zakrije in beži.

Skrije resnico,
da zakrije žalostne oči.
Pred bolečino beži, trese se in trosi
in maje in tiho ihti,
ko v spominu se vedno znova izgubi, utopi.

Teče za srečo,
počasi, nerodno, spotika se in pada.
Obliže si lepi in kriči:
"POČAKAJ! Sedaj me je več,
ne grem več nikamor,
ostajam!"

A vedno se zmoti,
gleda narobe,
gluho posluša.

Šlampasto krpa grotesko,
odvrača oči.

Samo da se vrača domov,
ker v strahu,
jezi
in sramu
najlažje živi.

suzanas