V gozdu
zemlja
napojena
s težo poroženelega kopita
preglasi me
čez sence
oskorjenih rok na poldne
in razpadajoč
klorofil začetkov
tik preden iz korena stvari požene
pramen resaste trave
pa nad njim tudi obnebje
ter stradež zamolkle svečave
sezi vame tokrat še nekoliko globlje
Ko se gozd preseli v človeka ... čestitke,
Ana
Ana, najlepša hvala.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 06. 01. 2020 ob 15:57
- Prebrano 823 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 198.9