Zakaj ti govorim ob petju ptičev,
če slišiš v vsem regljanje žabjih zborov,
prevzel si pozo starih prhlih štorov,
ko vidiš v rôkah vseh le švise bičev.

Prav dobro vem, imaš srce in dušo,
ko svetu vso zaskorjenost ponujaš
in se pred mehkim besedenjem kujaš,
kot že odroman se pokrivaš z rušo.

Tam, v sebi živ, potresaš misel v svetje,
kot zrna zrastejo besede tvoje,
posajaš jih, semena v divje cvetje

in vzklijejo, da poletijo v roje,
pokažejo, da sreča ni imetje,
kjer ni refrena - moje, moje, moje ...

pi - irena p.