Kupit si grem elegantne hlače,

kar tri si bum vzel,

da za zagovor diplomske jih bom imel,

pa še ene za rezervo,

za rezervno avtopsijo,

čevlje tudi kupit moram,

en par,

dva para,

pa še ene za rezervo,

za rezervno avtopsijo,

čudno gleda me trgovec,

jaz pa izbiram in nabiram,

kaj ukradem,

nič ne kradem,

nič ne kradem avtopsije,

po policah ogledujem,

vse trgovke ogledujem,

kupim si še pet sandalov,

pa še pet jih za rezervo,

še pet parov avtopsije,

na blagajni,

ki brni v tri krasne,

pred možakom,

ki mi da račun prevelik,

prevelik za mojo avtopsijo,

preveč denarja zame,

za študenta,

za vso kramo znotraj veličastne vreče,

plačam mu pod pult svoj avtogram in nekaj sreče,

za diplomo,

najemnino,

vse obleke in avtopsijo,

v trgovini ni nikogar,

prav vse cote sem pokupil,

dvesto srajc in trinajst šalov,

za bogastvo mojga faksa,

moje vode v kolenu,

v kolenu avtopsije,

grem zdaj ven s te štacune,

poln vsega,

poln denarja,

poln kufer trobentačev,

čevljev, trakcev in usnjačev,

se v prepustni zid zadanem,

zid zada mi ostro kazen,

ta način ni nič prijazen,

ni prijazna avtopsija,

je le nek perverzen rek,

ko odhajam prek parkplaca,

s polnim kufrom,

rdečo spalko,

čutaro,

prisrčnico,

nekaj kruha in kuskusa,

da bo kmal pojedina,

zame, zate, za še dva,

da bom jutri diplomant,

da bo jutri prevarant,

ni pomembno,

avtopsija mi v dvanajstniku razbija,

šibam preko magostrale,

med govedo, ovce in kamele,

jim natrosim arašidov, avtopsije,

si nakupim pet parfumov,

pet taboljših,

tipa 500,

da zagonim ves denar,

ves ta keš za avtopsijo,

da sem lačen, ni pomembno,

da sem žejen, tudi ne,

grem v menzo med pijane,

med kozarce avtopsije,

med pepelnike avtopsije,

med ležake pod klopmi,

k točajki, ki je ni,

k točajki avtopsiji,

kjer naročim hladen čajček,

hladen čaj @nebotičnik,

pravi čaj od avtopsije,

potlej tavam prek frizerjev,

preko mojstrov,

prek bleferjev,

vseh bleferjev avtopsije,

jim poplačam preko pulta,

kar na šverc,

kar z avtopsijo,

brez debate in distance,

brez vsega kompromisa,

saj želim le avtopsijo,

le tahudo si frizuro,

za diplomo od distance,

ta distančna avtopsija,

te distance mam cel kufer,

zaželim si pedikerja,

zaželim si še maserja,

depilaže in drenaže,

ko me z belo kremo maže,

z belo kremo avtopsije,

ki jo plačam preko pulta,

ko izstopim,

tam je pes,

zdaj razmišljam, 

če je res,

stopim mimo,

on zalaja,

zarenči od avtopsije,

avtomatsko se ustrašim,

se prestrašim avtopsije,

ta mrcina me napade,

prav grdo okolje me,

se prestraši in izgine,

se izbriše z avtopsije,

sam pa ves krvav naprej,

grem naprej po druge bergle,

prve namreč sem pozabil,

v prejšnji knjigi,

v zapiskih,

atributih in konceptih,

za denarje izpod pulta,

pred predzadnjo doskoteko,

kjer nabavim kis in mleko,

mleko, kis in avtopsijo,

tolčem, brcam, grizem vse,

ki blatijo mi ime,

jutri pa bom diplomiral,

bom diplomo avtopsije,

avtopsijo bom prejel,

vse modrosti doumel,

šel vesel bom preko šanka,

preko pulta dal denarce,

te denarje avtopsije,

s kravato,

z iglo zlato,

s čeveljci in v nogavicah,

s ponosom avtopsijo,

brez vse travme avtopsije,

pred občinstvom v miljonih,

stric v kravati,

oče, mati,

nekaj frendov, punci dve,

dve stalaži, kamere,

lahko bi nadaljeval,

a sem diplomant postal,

z diplomo grem v bife,

kjer razbijem glaže vse,

dva redarja avtopsije,

en s pestjo mi bučo zbije,

zbije v meni avtopsijo,

rečem mu: Gospod, adijo,

ta gospod se je podpisal,

me s faksa je zabrisal,

sam pa gledal sem dekle,

ki lahko bi jo nabrisal,

ki bi jo v blok narisal,

ji napravil avtopsijo,

ona pa: Gospod, adijo.

mladi umetnik