sence jutra plešejo po zidu
oči za njimi
zunaj je mraz in tihi so prostori
ki dajejo zavetje zimi
kjer gola breza se košati v belini
in hrast mogočen stisnjen v molk morda drhti
v njem so zadušene vode
ob reki jelša je primrznjena na led
ne slišimo jih v tišini
ko z ujetimi nogami
upogibajo v vetru krošnje
kot da bi spet plesala
kakor nekoč
ko so pravljice živele z njimi in iz njih

ko je lahko še vstala
in sence vej niso bile plesalci
za njen novoletni ples

pi - irena p.