Sad
opet svanjiva
i najbliža zvijezda blijedi
Onaj što okreće stranice
ne pita moje oči
čekaju li toplu kišu
ili plaču za brazdama patosa
zaspalog u rumenim
okvirima predvečerja
Sad
opet svanjiva
cijelim dlanom žude kristali
i ocrtava se neizbježnost
Iz kojeg se mraka pomalja
to svjetlo sakupljeno
pod očnim kapcima
i u neumorni me
dan pretapa
Bravo Mirko!
Samo tako i u Novoj godini!
Ivan
poiščem njo
mogoče katerokoli
drugo osamljeno
jo objamem
da zasije
v temo vsakdana
Nemoč ima veliko moč ... pesem, ki nas povleče v atmosfero neizbežnsoti (in kar vsakemu to pomeni) ... čestitke,
Ana
Da ovaj portal ispunjava svoju svrhu, znak je kad se počnemo pratiti i ocjenjivati.
Dobra pjesma. Čestitam.
Pozdrav.
Radujem se izboru. Hvala, Ana.
lpm
Ivan, Igorj, Željko, hvala na čitanju i podršci.
lpm
Prekrasna pesem!
Lep pozdrav,
Majda
Dobro jutro, Majda!
Hvala na pažnji:)
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!