Najprej srečam svojo senco,

svoj zadah,

svoje veselje,

svoje udarce,

svoje brezkompromisno udrihanje,

svoje pospešeno dihanje,

srečam svoje ime, navedeno na seznamu,

vroče mi je,

stopim v notranjost seznama,

notri nekaj polomljenega inventarja,

pokvarjeni radiatorji,

razbite ploščice,

raztrgane punčke s cunj,

vonj po kislem,

napis na vratih,

vabilo na srečanje,

na vratih socializma,

srečanje,

najprej srečam žensko,

stara je,

zelo se je postarala,

njen hrbet je usločen,

njene srečne roke so srečne,

srečne v večnosti,

v večnosti sreče,

večnost hiti s pregovori,

z izreki,

z izseki,

z vso verbalno navlako,

s čufti z omako,

z menoj,

ki bijem težak boj svoje sreče,

sreče, po encimih hrepeneče,

starka pa hiti naprej,

naprej z razbito epruveto,

naprej z zarjavelim skalpelom,

jaz pa pripravljen sem na srečanje in grem,

iskat grem košček mrzle zemlje,

mrzle zemlje in hladnih ljudi,

ki za goro so odšli,

na tej gori,

na tej gori,

kjer vrše se detomori,

kjer vrši se srečanje,

pred vrati - moja mati,

ko pa srečam svojo srečo,

v daljavi slišim krik,

blizu mene slišim krik,

krik od groze,

krik hipnoze,

so ga zrezali počasi,

mu izrezali na vasi nekaj,

mu podali hlad in mraz,

srečo,

upanje in jaz,

ko v grmovju sem,

razmišljam,

ko bi vetrc vsaj zapihal,

da bi sam lahko vsaj dihal,

ko bi vsaj atletsko tekel,

ko bi vsaj kak kos popekel,

ga zalil s čem dobrim zdaj,

sreča,

ki jo najdem zdaj,

sredi množice tasrečnih,

sredi množice vseh večnih,

kjer manjkata le dva,

prvi s počenimi rebri,

drugi v smrt leži na zebri,

poleg zebre kup ljudi,

srečni in veseli vsi,

sam pa godem dan za dnem,

ker ljubiti več ne smem.

mladi umetnik