za Nuško :)

Veter in zvezde potujejo z mano,
s sabo jih vzamem, kamór se podam.
Če kdaj kakšna zvezda iz žepa mi pade,
jo veter pobere, samo, da ni sam.

Čeprav z mano veje vetrovje prepiha
in zvezd tisoč dela mi pot iz kleti,
se včasih ustrašim zatišja, izdiha
in luč medlo hlipa v pregostost noči.

Tákrat na kočico Bistva pomislim,
ki čaka me tam, kjer je nekdaj bila.
Vem, daleč sem! Ampak s pišem in žarki
enkrat dokončno nazaj bom prišla.

Lidija Brezavšček - kočijaž