Kje je moj dobri samsungov avtoradio?

Kje so moje vinilke?

Kje zavitek je bombonov?

Kje iglu je, kjer sem bil?

Kje je tista šola, kjer se nisem učil?

Kje je čuza, kjer sem bil?

Le zakaj sem jo razbil?

Sem razstrelil jo za zmeraj,

sem pomilil še za včeraj,

skuhal sem grenak si čaj,

čas zarolal za nazaj,

zrolal sem še tristo plošč,

plošč od včeraj, ko sem bil,

ko v družbi sem popil

dve diskretni steklenici,

poleg sebe lepotici,

mislim, da bili sta dve,

mislil sem, da tko ne gre,

tudi oni sta veseli okrog mene se vrteli,

sem se spraševal, zakaj,

le zakaj ne morem več nazaj,

nazaj na vhod,

kjer tipček s tatuji pobira vsem zlatnino in azbest odtuji,

za dober dnar povabi te v klet,

kjer polno lepih je......,

ste mislili, deklet,

ne, ne,

v kletu je železna gospodična,

nekaj okovov, slame in vulgare,

da pade pločevinka dol z omare,

na kaktus in zelenkaste rastline,

ki ne poznam jih,

vse premine,

ob meni pa sta včeraj bli kar dve,

popili smo,

poveselili se,

na đuboxu je bila kar neprijetna glasba,

v moji glavi čudna preobrazba,

bil frajer sem,

ki je le spraševal,

besedna vprašanja, intervjuje in provokature,

na avtoradiu,

na omari poleg ure,

odgovori bili so bolj tako,

bolj skopi,

a vseeno je lepo bilo,

zlagal sem se, da jutri se oženim,

da zlato mam princesko,

jim natvezim,

da vse kitare sem zamenjal za dobroto,

da saksofon podaril sem zamorčkom,

da lažem vsem v obraz,

predvsem še norčkom,

dekleti sta po hrbtu me šlatali,

po hrbtu in po predolgih črnih kodrih,

dekleti brez kančka resnice,

dekleti - bejbi - lepotice,

šli smo skupaj za naslednji šank,

na barski stol,

pod stol,

pod nivo resnice,

smo gledali na stenah sliko mene,

ki sem jo slikal kar s POV varianto,

prav čudno,

skoraj nemogoče,

a vedel sem,

kaj on od mene hoče,

od je od mene le denar

želel, da bi mu kupil dobre avte,

a nisem smel,

a nisem mogel,

saj bil sem težek in preveč okrogel,

sem zopet zrl sliko,

ki je ni bilo,

da bi se skopal,

blo je pretežko,

sem pod lučju gledal v temo,

v temi pa videl svetlobo,

si mislil,

da je danes včeraj,

da včeraj je bilo za zmeraj,

da včeraj noro smo plesali,

po rdečem podnu smo skakali,

čeprav nič keša nisem imel,

najlepšo punco sem prijel,

odpeljal jo v neko galerijo,

med slike, kipe, umetnine,

kjer ji pokazal vse, kar mine,

pod milim nebom sva se učila,

sva učila se in sovražila,

sva plavala po neki čudni reki,

sva šla k drugi diskoteki,

kjer tipček z nekimi tatuji,

pobiral je in nabiral,

se jezil,

pred vsemi uriniral,

jaz gledal sem,

dekle zdaj gleda grozo,

je groza to,

so to tatuji,

je to vsa roba odtujena,

je to vulgara zaslepljena,

je to le duša razcepljena,

je to ta čuza zatemnjena,

ta celica smrdljiva, mrtva, črna,

v njej ostanek marmelade,

je mrtva miza,

kriza mrtva, ključ rožlja,

mar on je, ki na glas igra,

na avtoradiu, kjer danes pač je včeraj,

kjer včeraj je nikoli strgan trak,

je strgano,

nikoli nisem bil,

nikoli nisem videl,

nikoli videl in preveč bil siv,

siv,

rumen,

rdeč,

pozabil na pretekost,

ni je več,

a sreča zatemnjena v telefonu,

v nekem prebizarnem tonu,

na balkonu razbitin,

kjer sem oče, vnuk in sin.

mladi umetnik