Stala je tam,
zgubana in zgarana,
sesuta sama vase
kot stara razvalina,
ki z zadnjimi vzdihljaji 
hlastaje lovi prepih, 
da spet bi zaživela.

Zgrbljena,
s temno kopreno v očeh,
je stala tam
na enosmerni cesti,
brez povratka,
s polno kupo pelina, 
moja mati.
Na križišču,

daleč vstran,
sem stala jaz

in se zaklela,
da ne bom razvalina,

Da v moji kupi

ne bo pelina
in ti, moja mati, 
boš opomnik

grenkega spomina.

Ksenija Trs