Prišel sem domov,

utrujen in vsega naveličan,

kot vsak dan,

prav vsako jutro, 

vsak večer,

odklenil sem vrata,

se sezul,

slekel plašč,

poslušal bitje svojega srca,

šel po stopnicah v svojo mračno sobo,

temačno sobo,

šel v kopalnico in se zazrl v svojo podobo,

čuden sem,

čudaški sem,

zaprl sem troje vrat in odšel spat,

skozi okno kot da sem nekaj videl,

kot da se nekdo šeta okrog hiše,

po dvorišču,

po vrtu,

nek čuden tip je bil,

odprl sem okno in na glas zavpil,

čudaka sem v trenutku prepodil,

se iz nočne more prebudil,

na sivi blazini,

na debeli žimnici,

nekaj je zaropotalo,

zagledal sem nato očeta in mamo,

tresla sta se in vsa drhtela,

zmršene lase sta imela,

dve povaljani pižami,

jaz pa: Jutro, oči, mami!

Potlej sem jima povedal,

da ponoči tistega čudaka sem zagledal,

da se motovilil je okoli hiše,

temačne in turobne hiše,

starša sta mi rekla, da se lažem,

da naj raje maslo, med na kruh namažem,

da naj se pogledam v ogledalo,

da naj se skuliram malo,

šel sem torej gor v svojo rezidenco,

se oblekel in pogledal v zrcalu,

v temačnem,

zamorjenem zrcalu,

ki ga videl nisem še nikoli,

ki je plavalo in potovalo vzdolž sedmerih morij,

jaz pa zmeden sem se raje umaknil,

si nadel verižico in zobe poplaknil,

a zrcalo,

zrcalo brez okvirja se mi je smejalo,

kmalu se je vse smejalo,

ko sem na večer spet vrnil se domov,

v glavi nisem več imel strahov,

v glavi le sumljive in vsiljive misli sem imel,

odklenil vrata ter na toplo šel,

pa zaslišim, da nekdo prav milo cvili,

v dnevni sobi zamorjeni,

na kavču zamorjenem,

na deki zamorjeni ležal je naš Rony,

zamorjeni,

zastrupljeni,

zateženi,

psičku je nekdo podtaknil sladek strup,

zamorjeni in temačni strup,

strupena ogledala,

pripravljena vešala,

gledal sem v rablja, ki obeša,

gledal klavca,

ki govedo razteleša,

gledala sta starša me: Mar se ti meša?

Le zakaj bi se mi sploh mešalo,

sem razmišljal in zavezal obuvalo,

zamorjeno obuvalo,

zateženo obuvalo,

ki me ven iz bajte prepodilo je,

nagnalo,

kuža naš ostal je živ,

zvijal se v krčih zastrupitve,

milo čakal konca,

odrešitve,

odrešilnega vešala,

odrešilnega rafala,

odrešilnega zrcala,

jaz pa sem odšel naprej,

prek modrine,

prek sivine,

v ogledalo, kjer vsak greh izgine,

tudi sam potem sem izginil,

sem izginil pred očmi,

pred temačnimi očmi,

pred telesom,

ki ga ni,

ki ga ni v zrcalu tem,

v razbitem ogledalu,

popackanem,

zamaščenem,

šel sem s ključem po stopnicah,

vse razbito,

razžvenkano,

vse raztreseno in razmetano,

najbrž je nekdo v bajto vlomil,

vlomil v temačno bajto,

v turobno,

v zatemnjeno,

v ogledalo zamorjeno,

čakal sem na razmajanem semaforu,

vprašal se: Si čisto znoru?

Je nek tip v hišo mi vdrl,

z denarjem in zlatnino hitro jo ucvrl,

jo ucvrl v ogledalo,

ki se v obraz je moj smejalo,

gledal sem na steno,

v stikalo,

ki se prav tako v ksiht mi je smejalo,

s ključi sem odšel do vhoda,

se zaklenil in odšel v temo,

v mesto, kjer mi lepše bo,

ključe sem nekje pozabil,

sem se spommnil,

da denar sem ves porabil,

kupil za vogalom sem neke stvari,

nekaj močnega,

ki glavo pomiri,

da glava nič več ne boli,

stal sem v majcenem dvigalu,

1,

2,

3,

4.......,

šel nato iz dvigala sem,

kaj sem delal,

ne povem,

nekaj je zažvenketalo,

zašumelo,

zaropotalo,

mislil sem, da tam nekdo je uporabil steklo,

ki v zapestje te zareže,

da bi fino peklo,

da bi mnogo krvi steklo,

da krvavo ogledalo ne bi se mi več smejalo,

v ogledalu pa rdečkaste oči,

bledica na obrazu,

obrazu mojem,

ki ga ni,

oče, mama, kje sploh sta,

se v postelji valjata,

skupaj zajtrkujeta,

ali pa se kregata,

a oba ležala mrtva sta na tleh,

ogledalo bruhnilo je v smeh,

sem nasmehnil se še sam,

gledal zvezdno sem nebo,

potlej pa naenkrat mi postalo je slabo,

šel sem po stopnicah,

šel po ključe,

bundo, obuvala, kapo in denar,

pozabil,

ukradel iluzije,

raztrgal svoje sanje,

zavezal mrtvo žico,

šel v pajzl na pogreto pico,

tam za šankom nekaj kot da se dogaja,

kot da nek orjak razgraja,

kot da vse razbil bo,

vse pobil,

če ne bo dobil tistih stvari,

ki na svetu jih več ni,

sam pa sem se spametoval,

šel pod tuš in se pošteno spral,

v ogledalu videl sem podobo lepo,

zmedeno,

obupno in nič kaj lepo,

v ogledalo nič sploh ni bilo,

pa mi spet je ratalo slabo,

dvignem dilo na sekretu,

tistem,

kukavičjem sekretu,

tistem kukavičjem letu,

ki se v ksiht mi je režalo,

ko je nekaj zaškrebljalo,

videl sem,

da nekdo hodi,

videl sem temo v podobi,

videl v podobi temo,

padel spet sem v dilemo,

vzel sem neko štango v roke,

štanga se mi je v ksiht smejala,

štanga je rešilni šus zadala,

šus,

v tujčev vrat zabiti,

šus,

v njegovi krvi razliti,

tisti tip na štengah je obležal,

sam pa sem prek fobij vseh zbežal,

zbežal sem do ogledala in videl tipa,

okrvavljenega,

porezanega,

tipa, ki jo je pošteno skupil,

skupil z moje prve roke,

z roke,

ki funkcionira na obroke,

na obroke v ogledalu,

v razbitem ogledalu,

kjer sem videl samega sebe,

brez cenzure,

brez potrebe,

sam sem storil 100 napak,

okrog hiše sem robantil,

vse razbil in vse polomil,

vse pokradel,

vzel sem tisto, česar ni,

vzel sem neke umetne rože,

dva človeka dal sem s kože,

bil sem jaz brez krinke svoje,

imel sem vse,

imel sem nič,

saj nič ni moje,

šel poslednjič v ogledalo,

ki se v ksiht mi je smejalo,

šel sem zopet v dvigalo,

ki do pločnika me je peljalo,

tam pa ljudstvo me čakalo,

v glavi pa mi počilo je in se mi zmešalo,

zdaj pa tiho, tiho čakam smrt,

tiho gledam tja na vrt,

na kip Venere podrt,

na nekoga, ki je strt,

strt v lepem je zrcalu,

strt v praznem je dvigalu.

 

mladi umetnik