Čeden mladenič stoji na robu železniškega tira.

Kliče po bližnjih dogodkih a njegovo obzorje sega daleč v daljavo.

Vzhajajoče sonce, s svojimi toplimi žarki je kot zdravilo do večera.

Nebo je jasno, noben oblak se ne poigrava v njegovem objemu.

V čuječi tišini žalujejo veje okoliških dreves.

Pisk in ropotanje odmevata v daljavi.

Precizno in enakomerno udarjanje koles vlaka se približuje.

Čeden mladenič gleda v strani nove knjige.

Njegov pogled kliče visoko v nebo, a ne dobi odgovora.

Z vprašljivim glasom prebira list za listom.

Ta trenutek je odplaval kljub odsotnosti čolna.

Z nasmehom na ustih se vrne v objem najljubše knjige.

fawzi