ne čutiš
te
besede,
ker ti ni
vseeno
za
razvozlane emocije.
šarlatan
pljuva
nov stavek
, skriva se
v
tekst,
ošaben,
krhek,
brez pulza.
nasproti mu stoji
neka ženska,
a
gleda mimo nje,
v nejasnost,
v strtem etanolu.
ustavil se ne
bo,
je pa prav tako
nesmiselno
nadaljevati.
zato tolče črko
do krvi
, brez muje –
dokler se mu
po robu
ne postavi bralec.
takrat
tekst zajame sapo.
se zgnete
v
ledeno kocko.
in verzu postane
lažje,
za kratek labirint
do pike.
pisec pa
se
pretvarja,
da
je krotilec poante,
čeprav že po stenah
piše,
da
se krčijo kvečjemu kletvice.
nič ne olajša
reboota
in krogi
postanejo sfere,
publika pa
se zgraža ob
še eni
ploščati matematiki –
z besedami iz
praštevil.
Meni je pa zelo všeč, ker se tekst postavi sam za sebe (po svoje) in povzroči vse te zmede med piscem in bralcem ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!