Sneguljčica

Bila je mlada deklica,

o kateri sem sanjal vsako noč,

noči dolge,

noči temačne,

strašne noči moje strašne duše,

v prsih me je tiščalo,

v trebuhu me je črvičilo,

polno črvov v mojem praznem trebuhu,

lačen sem bil,

bil sem žejen in nepotešen,

dekletce pa je prišlo k meni,

sama sva bila,

ona sama in jaz sam,

popolnoma osamljen,

čakal sem,

da pride k meni,

v moj objem,

ki ni dostopen nikomur,

deklica je le prišla in mi šepetala nepomembne reči,

ni me zanimalo, 

kaj mi govori,

lepe črne lase je imela,

še lepše rjave oči,

bila je tako........zaspana,

tako utrujena od tistih reči,

niso me zanimale tiste reči,

ki na tem svetu jih ni,

dala mi je nežen poljub,

strasten poljub,

z okusom čokolade,

z okusom mentola,

dal bi ji pijačo,

a imel sem le dve steklenici alkohola,

poljubila me je na vrat,

nisem mogel zaspat,

nisem utegnil zapreti vrat moje sobe,

v kateri so bile neke neobičajne podobe s sanj,

z deluzije,

ki je bila odločena,

da glavo mi razbije,

glava me je hudo bolela,

črvi so lezli po meni in po tleh,

deklica pa je bruhnila v krčevit smeh,

preden sva končala seanso,

sva storila greh,

pred tem pa ne vem,

kaj mi je govorila,

kaj ta Sneguljčica z menoj je storila,

morda mi je podtaknila kaka mamila,

no,

ni važno,

samo, da se k meni je privila,

na usta me je poljubila,

nato pa mi je govorila,

da je lačna,

da jesti ji ne dajo,

da doma imajo le mortadelo,

da domači jo žalijo in teptajo,

da je radi sploh ne imajo,

da oče vsak dan jo nagarba z bičem,

da oče vsak dan jo posili z umazanim tičem,

da njena mati njino sceno opazuje,

zraven pa se z mortadelo zadovoljuje,

včasih pa s sosedom občuje,

Sneguljčica pa vse si zapisuje v dnevnik sedmih palčkov,

sedmih rudarjev,

pridnih kot ura,

sedem ur do Golgote in gor na križ,

pod katerim vedro vode,

nekaj riža na dnu posode,

deklica pa se zajoče,

z menoj se crkljati hoče,

meni že zelo je vroče,

ampak saj sploh ni mogoče cartati se z dekličem,

ki je ranjeno v srce,

ki na vratu ima dve rane,

ki možgane ima bolane,

v možganih celice zaspane,

ki ji v mladih prsih ventilira,

ji ropoče ventilator,

tisti strojček na baterije,

k v meni ves obup ubije,

ki v obupu sam ostanem,

ki pogledam gor pod strop,

deklica pa na stranišče gre,

na stranišče,

kjer vonjave,

kjer vonjave ne gredo iz moje glave,

se Sneguljčica polula,

kot je običajno,

kot v pravljici potegne vodo,

ampak Sneguljčica je lulala v posodo,

v posodo iz mojih sanj,

v mračnih sanjah migrene,

v sanjah čudežne gangrene,

v sanjah pdozavestno se izjočem ter izbruham,

ko zbudim se,

čuden vonj zaduham,

grem pod tuš in na stranišče,

a Sneguljčica med sedmimi palčki išče,

išče nekaj gramov riža v posodi,

nekaj krožnikov in žlic,

jaz pa gledam gnojne rane,

gledam te oči zaspane,

te oči,

ki spoh jih ni,

a potem mi zazvoni,

zazvoni mi in zapoje,

me udari in me brcne,

mi v glavi stokrat krcne,

grem nato v klet po kramp in v kuhinjo po mortadelo,

da jo dam v prazen vamp,

grem na delo v rudnik temni,

ta kjer palčkov malih sedem,

kjer Sneguljčica s sanj,

kjer sem sam in gledam,

gledam v elekran na telefonu,

če me kdo je sploh poklical,

me vprašal,

se do mene je lepo obnašal,

saj Sneguljčica me malo je zavedla,

zlezla k meni pod odejo in mi šepnila: Glej, palčki grejo!

Palčki grejo.......

 

mladi umetnik

Komentiranje je zaprto!

mladi umetnik
Napisal/a: mladi umetnik

Pesmi

  • 25. 12. 2019 ob 08:51
  • Prebrano 234 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 31.5
  • Število ocen: 1

Zastavica