Tistega dne sem bil žalosten,

čeprav se običajno ves čas smejem,

rekli so,

da je umrl naš sosed,

čeprav sosedje običajno ne umirajo,

sosedu je bilo ime Janez,

a Janez ni preveč primerno ime za našega soseda,

bil je torej naš sosed,

vendar mi nimamo nobenega soseda,

v cajtengu je bila osmrtnica,

ampak cajtengi več ne obstajajo,

osmrtnice se ne pišejo več,

a kljub temu je sosed umrl za rakom,

ampak sosed nikoli ni bil bolan,

dočakal je komaj 34 let,

sicer pa bo naslednje leto praznoval stoletnico,

ima deset vnučkov,

vendar imajo vnučki njega,

vse se ujema,

sosed je umrl,

soseda je jokala,

soseda se je krohotala,

žalostna je bila in obupana,

bila je vsa navdušena in polna vtisov,

pripravljalo se je za pogreb,

ogromno hrane in pijače,

živa mus’ka,

srečolov in ples,

soseda pa je pretakala grenke solze,

bila je presrečna,

šla si je kupit črno obleko,

čeprav se je obleke hitro znebila in se slekla,

gola je bila videti lepša,

bolj simpatična,

bolj zapeljiva,

čeprav je bila stara in grda,

imela je rosnih 15 let,

lepe plave lase in rjave oči,

njene očke pa so izkljuvale vrane s podstrešja,

vendar podstrehe sploh nikoli ni bilo,

podstrešja ni v scenariju,

scenarija še nisem napisal,

sploh ne znam pisati,

tudi tega ne vem, s čim naj sploh pišem,

svinčnikov namreč nimam,

svinčnikov sploh ni,

nikjer jih ni,

zvezek pa je,

zvezek je naveden v mojem scenariju,

ki ga držim v naročju,

vendar nimam rok,

moje roke se tresejo,

moje roke so potne,

moje roke so umazane,

saj sem delal na vrtu,

čeprav nikoli ne delam na vrtu,

vrta sploh nimamo,

moje roke so umazane,

moje roke so okrvavljene,

moje roke so odžagane,

žaga še vedno ropota,

ropotanje utihne,

žage sploh ni,

ničesar ni,

zato sem tako zelo žalosten.

mladi umetnik