Reka Pšata, reka Pšata,

nihče te še opeval ni,

nihče ti speva zložil v čast,

MENHIR

Kamen.

Kamen, imenovan tudi Troglav,

kamor so te privezali za kazen,

sramotilni kamen.

Nekoč, na dan sv. Vida

so v znak čaščenja

nanj polagali roke domačini,

danes, iz radovednosti to počnejo turisti.

Tudi jaz, ko sva se že oddaljevala,

nekega poletja, ko si ti sama odšla v Trieste,

sem se zapeljal k temu kamnu v Krkavče.

Vanj je bil vklesan relief gole človeške figure

z razširjenimi rokami in sončnim nimbom

okoli glave.

(Dotaknil sem se ga.)

Spodaj, tam, kjer naj bi figura imela noge,

je ta relief nekdo, (baje že v davnini) preklesal

in ustvaril lik vulve.

(Otipal sem jo.)

Tistega dne, zvečer, ko si se vrnila iz Trsta,

ko si gola ležala pred mano, voljna, odprta,

(tudi jaz sem bil trd kot kamen,

a te nisem hotel zadovoljiti),

sem poslednjič videl tvojo

vulvo.

naj jaz tvoj prvi bom psalmist.

Ti bolj potok kakor reka,

ki me vračaš v čas nekdanji,

ko po šoli rad postopal

sem ob tvoji vodi kalni.

Kje so časi ko perilo

so na tvojem bregu prali?

Ko bila si čista voda,

bistra kot studenec alpski.

In pozimi, ko po ledu

tvojem drsali se radi

smo otroci se predšolski,

kje so zdaj ti zimski časi?

Ti še spomniš, reka Pšata,

svojih se poplav pomladnih?

Do mostu je stala voda

in poplavljala cel travnik.

Neko noč pred mnogo leti,

pravili so kmetje stari,

da utopil nek pijanec

se je v tvoji vodi hladni.

Koliko že trupel nesala

ti v preteklosti si davni,

koliko krvi popila

si med vojno v partizanih?

Reka Pšata, reka Pšata,

nihče te še opeval ni,

nihče ti speva zložil v čast,

naj jaz tvoj prvi bom psalmist.

Matej Krevs