Nekaj časa – a kot da celo večnost –

si ležal v snegu na vrhu hriba,

uspavan od hipnotičnega zvoka detla,

ki je spodaj pod skalami vztrajno,

brez predaha, kljuval v deblo; zdaj osupel

stojiš nad odtisom svojega telesa

v snegu, presenečen nad možnostjo lastne

izvotljene podobe, v katero ne kapljajo

nobeni glasovi, nad možnostjo dvojnika,

ki ga omogoča le mehka vdanost sveta

okoli njega, le bela gibkost snega.

Mogoče bo kdo prišel mimo, legel vanj

in nekaj časa ostal, pomisliš, potem pustiš

to preprostejšo, krilečo obliko sebe

vtisnjeno v belo čelo hriba, da se nadaljuje

v taljenje gozda, v kimajoče veje,

na katerih poka led, v pršeče stebre,

ki se z mehkim zvenom posipajo z dreves,

in se odpraviš po ozki zaledeneli stezi.

Ko se za hip ozreš, vidiš, kako nad odtisom

razprte dlani v snegu, ki gori in se topi

v soncu, lebdijo drobne črne jagode brina,

ki so ostale kot pike brez stavkov

na belem, krhkem papirju,

ki ga počasi odnašata veter in sonce.

Franci Novak