Snežni angel

Nekaj časa – a kot da celo večnost –

si ležal v snegu na vrhu hriba,

 

uspavan od hipnotičnega zvoka detla,

ki je spodaj pod skalami vztrajno,

 

brez predaha, kljuval v deblo; zdaj osupel

stojiš nad odtisom svojega telesa

 

v snegu, presenečen nad možnostjo lastne

izvotljene podobe, v katero ne kapljajo

 

nobeni glasovi, nad možnostjo dvojnika,

ki ga omogoča le mehka vdanost sveta

 

okoli njega, le bela gibkost snega.

Mogoče bo kdo prišel mimo, legel vanj

 

in nekaj časa ostal, pomisliš, potem pustiš

to preprostejšo, krilečo obliko sebe

 

vtisnjeno v belo čelo hriba, da se nadaljuje

v taljenje gozda, v kimajoče veje,

 

na katerih poka led, v pršeče stebre,

ki se z mehkim zvenom posipajo z dreves,

 

in se odpraviš po ozki zaledeneli stezi.

Ko se za hip ozreš, vidiš, kako nad odtisom

 

razprte dlani v snegu, ki gori in se topi

v soncu, lebdijo drobne črne jagode brina,

 

ki so ostale kot pike brez stavkov

na belem, krhkem papirju,

 

ki ga počasi odnašata veter in sonce.

Franci Novak

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
18. 12. 2019 ob 14:13

Kje vse puščamo delčke sebe ... Tale snežni angel bi lahko ostal neopažen v snegu. Hvala, Franci, da si nam ga predstavil. Zdaj, ko bele črte hriba ni več, bi bil prepuščen Niču. Le še pike na koncu stavka (brinove jagode) ležijo tam ...

Lp, lidija

Zastavica

Franci Novak

Poslano:
22. 12. 2019 ob 09:52

Hvala, Lidija, za branje in komentar.

Lp, Franci

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Franci Novak
Napisal/a: Franci Novak

Pesmi

  • 16. 12. 2019 ob 19:53
  • Prebrano 341 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 167.48
  • Število ocen: 7

Zastavica