V rogovili
ko naju razkolje minevanje
zgoriva kakor polena iz istega drevesa
in vse perje najinih gnezd se pobarva v žalost
senca kamor legata utrujena konja
izgine
da se le ne bi sušila polovična
s črno belimi pticami
in žal bi mi bilo konja
ki bi postaval na žgočem soncu
Hvala, Svit
in hvala, da zmeraj nadeš vejo, ki brsti ;)
* z veseljem, Irena, tvoji teksti mi to omogočajo.*
" vse perje" ;)
Če tako praviš, pa prav :)
Hvala. Lidija
<3
Ne pravim jaz ampak sl. sl. :)))
Pesem pa - krasna!
Naj živi dvojina!
vem, da praviš, kar on pravi :) :) :)
Hvala, Lidija <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 16. 12. 2019 ob 09:21
- Prebrano 696 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 194.2
- Število ocen: 12