Obisk
Z otrokom opazujeva vrsto žuželke, ki drsi na gladini
luže; otroci lahko dolgo časa nepremično čepijo in gledajo
stvari, takrat so njihove oči kot drobna zrcalca.
Potem zapiha veter, vidim, kako ga zazebe, tako kot jaz
vtakne roke v žepe jopiča. Luže so polne oblakov,
kot oči, ki gledajo v marčevsko nebo, v obilje razpihanih
meglic. - Zakaj se oblaki ne razbijejo, ko se zaletijo?
vpraša otrok. Poskušam mu povedati, da se oblaki
lahko pretopijo čez stvari, a ne najdem pravih
besed. Ustaviva se na sredi planjave, med lužami,
in gledava, kako velik delovni stroj nalaga težko, mokro
zemljo; lahko bi gledala desetletja, kako se ogromni kupi
zemlje dvigajo v zrak in se potem spuščajo na drugo vozilo,
ki jih bo odpeljalo nekam drugam, za hribe,
kot da se tam gradijo neka druga, rahlejša tla.
Pobirava gladke in hrapave kamne in jih mečeva v luže,
vodni drsalec, ki drsi po odsevih oblakov, se ne pusti
motiti, le rahlo se zaziba med drobnimi valovi.
Ko se vrneva domov in stopiva okoli vogala hiše, zagledava
velikega dolgovratega ptiča, kako stoji na koncu vrta;
dolgo časa naju opazuje kot ogromen pernat oblak,
ne da bi se premaknil, potem dvigne nogo v zrak in odide;
slediva mu, ko kot ponosen starec stopa čez polja.
Ko se mu preveč približava, vzleti z okornimi, težkimi
zamahi, in njegovo umazano belo telo v zraku je
gladko in svetlo od vzpenjajočega se jutranjega sonca
kot odpadli del kakšnega delovnega stroja.
Nekaj sto metrov stran od naju se spet spusti na tla,
stopi do roba vode in pije z dolgim, močnim kljunom,
z ostrim rumenim plamenom. Vodni drsalec se še pozibava
na valovih, ko se nad njim zapira nebo. Otrok stopa naprej
po lužah, po odsevih oblakov, pustim ga; sledila bova
velikemu belemu ptiču čez vso ravnino, z drgetajočimi
rokami v žepih, z mokrimi čevlji, ves čas bova ohranjala
razdaljo, da ga ne preplašiva, da mu ostaneva blizu.
...Ta pesem me je s počasi odpirajočimi prizori realnosti čisto potegnila vase. In mi v odseve luž, v žepe potisnjene premražene otroške roke, v meglice, v gladko vzpenjajoče jutranje sonce...v vrt z dolgovratim ptičem...prinesla poetiko, zaradi katere bom pazljivo ohranjala razdaljo, ko jo še kdaj obiščem...
Da ji, njeni svojski lepoti, lahko še ostanem blizu.
Franci, lepo te je (spet) brati!
Majda
še za hip postojta
že dirjam za vama
grem tudi jaz
ohranjat razdaljo
Hvala obema. Majda, hvala za poglobljeno branje (in podoživljanje), to mi precej pomeni. Tudi tebe je lepo brati.
Franci
Pesem, ki združuje tankočutno drsenje in zajemanje sveta; naj si bo pri opazovanju strojev, vodnega drsalca ali ptiča, drsenje je zasledovanje s spoštljivo razdaljo - samo v taki razdalji se stvari in bitja pustijo opazovati, kakršne so in samo z otroškim pogledom je to opazovanje lahko razpotegnjeno do neskončnosti - čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana, za tale tankočuten zapis.
lp, Franci
urednica
Poslano:
16. 01. 2020 ob 19:09
Spremenjeno:
19. 01. 2020 ob 19:33
Čestitke k izboru pesmi jeseni 2019 z utemeljitvijo uredništva:
Pesem nas popelje v natančno in
vztrajno opazovanje sveta, kot ga premorejo otroci. Pred nami se v
izrazito proznem ritmu, ki ga pri Novaku že poznamo, skozi otroške oči
razprejo podobe nenavadne žuželke, ki lahko »drsi na gladini luže«,
»velikega dolgovratega ptiča« in delovnega stroja, ki gradi »neka druga,
rahlejša tla«. Četudi se zdi, da so podobe pred nas postavljene
naključno, kot se pred opazovalcema pač vrstijo, se skozi bistveno
vprašanje »oblakov, ki se zaletijo, a ne razbijejo« strnejo v miniaturo
prevpraševanja bistva eksistence. Kdo smo mi kot opazovalci in kaj je
pravzaprav to, kar opazujemo? Novaku v zaključku pesmi uspe čudovito
povezati vso podobje, ob tem pa pojasniti, da je odgovor na vsa
vprašanja pravzaprav v razdalji. Nikoli sicer ne izvemo, kolikšna je
tista razdalja, da dolgovratega ptiča ne splašimo, lahko pa se v iskanju
odgovorov na vprašanja, ki jih pesem mojstrsko postavlja, morda vrnemo
nazaj k naslovu. Razdalja je takšna kot pri obisku – začasna. Seveda smo
tukaj, vendar se je potem potrebno vrniti. Kamorkoli že. (HeZe)
Hvala uredništvu za izbor in spet izvrsten in navdihujoč komentar!
lp, Franci
Četitike...iz navdušenega srca!
:)
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Franci Novak
- 15. 12. 2019 ob 20:01
- Prebrano 2192 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 259.13