Odrezani
v resnici sem drevo
veter me počeše
sonce razpre v cvetove
ptice mi prinašajo novice
o svetu brez vej
kamor bi sedale
tam rastejo spolzki jeziki
s katerih drsi pesem
ni jutra in večera
ne megle
ki se bi dvignila
kot na mojem polju
kjer sneg zaduši daljave
da se spočijem
do novih plugov setev žetev
do nove sence
v katero leže stari romar
in se pogovarjava brez besed
po koreninah
ki jih še ima
Poslano:
14. 12. 2019 ob 21:57
Spremenjeno:
14. 12. 2019 ob 21:57
hehe, nprjanez, dobr zate, ni nujno dobro za drugega, slabo zate, ni nujno slabo za drugega, kakorkoli se odločiš, se zase :D kot zmeraj
v resnici sem senca
tišine
ker sem bil nekoč romar
brez korenin
Lp, Jošt Š.
Da mi biti je drevo ... (Župančič) - in nova, tvoja verzija - čestitke,
Ana
Jošt, čudovita pesem <3
Mene pa matra, zakaj smo pozabili na Pandoro (film Avatar)
objemam te
Draga Ana, hvala <3
ljubim drevesa, menda premorejo spomin, celo sporazumevajo se, kot se lahko vse, le ni nam več mar, ne dovolj
Ti si po moje nekako sorodnica breze :) lepo šumiš in nežnost je tako močna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 13. 12. 2019 ob 15:00
- Prebrano 572 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 144.9
- Število ocen: 10