Postajam sol v morju. Raztopljen v velikem. Iščem vročino, da izhlapi vodo. Ostal bi posut po čereh. Čakal plimo, da me spet vzame. Potem bi šel globoko. Tja, kjer se tokovi gibljejo počasi. Mogoče se vgradim v školjko.

Vračam se domov. Roko položim tja, kjer je tvoja noga pustila sledi. Prsti občutijo hlad neke druge kože. Nebo se je spustilo pod strehe. S ceste odsevajo rdeče luči. Naenkrat se povsod blešči rdeča. Zaustavim se. Glavo naslonim na vzglavnik. Zaprem oči. Skakajoče slike počasi izginejo.

Doma me pričaka topla tišina. Vržem se na kavč. Utrujenost me pomika v nezavedno. Odtavam v polsen. Izgubljam težo. Ležim v viseči mreži med dvema boroma. Skozi iglice gledam v modrino. Ki je še lahkotnejša od mene. Zaslišim ptico, ki brska po zemlji. Skaklja in se zaustavlja. Verjetno me opazuje. Ne boji se. Radovednost ji pri tem pomaga. Odleti šele, ko se zbudim.

Pretegnem se. Iščem tvoj šepet. Ki me je vrnil nazaj. Z roko podrsam po tkanini. Zavem se praznine nad mehkobo. Pogledam v atrij. Šele na ploščicah opazim, da dežuje. Kaplje so drobnejše od zrna peska. Bolščim. Ne morem odmakniti oči od krogov, ki izginjajo. Zaželim si, da si tu.

v peščeni uri

razlita pena valov

morja iz mene

igorj