Sonce na nebu razgibava svoje žarke

lepo kraljuje v svojem dnevu

pogleda naokrog in kaj vidi v kotu?

Luno polno, ki se ošabno nosi

v svetel pozni dopoldan

sonce od jeze porumeni

kako da ta debeluška ne spi

pokliče volka kosmatega z ostrimi čekani

in ga lepo prosi

naj razgrize luno v opomin

da je noč njen rajon

za plačilo mu obljubi ovčji trop

volk zadovoljen s plačilom

gre čakat noč v votlino

tam si mrmra svojo ukano

za luno poredno, ki podnevi ni spala

netopir sliši te strašne misli

odleti opozoriti prijateljico luno

naj pazi se, ko se dvigne čez hrib

volk v večeru zapusti votlino

napoti se čakati ošabnico

ki zamenjala je hrib in uro

drugo noč gre volk na sosednji hrib

a glej, luna se je spremenila v suhi krajec

zmeden teka za njo ves mesec

tretji teden, ko šavsnil bi jo

krajec se prevesi v drugo stran

uboge štiri tace si liže volk

luni vsako noč zaman sledi

na koncu izginila mu je še v temo

soncu je nerad priznal poraz

ne bo več lovil te prevarantke

sedaj ko iz votline prileze

pogleda proti zvezdam in jo išče

in če polno luno zagleda

iz jeze v njo tuli do jutra

Maks Jamski