Pajek Jože ves vesel
je debelo muho ujel,
spraševal se, kam naj da
goro mušjega mesa.

Trgovino je odprl,
tolsto muho pa odrl
in napravil krvavice
ter napekel mušje pice,
mušje zvitke, mušje pite,
z mušjim pudingom oblite,
mušje nogice hrustljave,
mušje torte in baklave.
Mušja krilca v čokoladi
hrustali so pajki mladi,
tudi stari, Jože zanje
skuhal je še mušje žganje.

Vsi so v trgovino drli
in zapravljali in žrli,
bolj in bolj se debelili,
nič več sami muh lovili.
In do kjer pogled nam seže,
prav nikjer nobene mreže,
tam pa, kjer se je in pije,
tam se dolga vrsta vije.

Jožetu se vse bolj smeje,
dan za dnem cekine šteje,
da še bolj bi bogatel,
si je delavce najel.

Zdaj vsi pajki zanj garajo
pa vse manj od dela imajo;
bolj se jim cedijo sline,
bolj dražijo se dobrine.

Jože pa nožice mane,
ves dobiček v žep mu kane,
leno praska se po riti
in se z bogatijo kiti.

En dan pajkovko prešine:
»Saj ne rabim trgovine!
Kaj bi se tam, v vrsti gnetla,
si bom raje mrežo spletla.«

In tako je res storila,
sama muhe nalovila,
kmalu tudi vsi ostali,
kot nekoč so mreže tkali.

EPILOG:

Trgovina je zaprta,
Jože pa, baraba škrta,
vse zaloge sam požrl,
od požrešnosti umrl.

kosmulja