Spusti žaluzije,
koprneče veke ji zakrijejo oči,
ustnice pričakujejo,
slepi sebe, da je tu,
vztrepeta ob dotiku rok
In njena poželjivost zagori,
temne stene so priča,
ko njen čas zaplava
in melodija zazveni,
zanjo neslišna,
jemlje ga, mu pleni želje,
ga ropa dvomov in uspe ji,
zadovoljne veke ji odkrijejo oči,
dvigne žaluzije,
oblizne si nabrekle ustnice,
ni ga tu, a je bil
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Suzana Kavka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!