Danes spet lepiš nemogoče zloge.
Le kaj te je v ta lok nesmislov vpelo;
kdo ti zaril je postekljeno želo
v zmehčan obod, da bruhaš pesmi toge?

Zakaj zdaj trda tvoja je sredica,
saj si še zjutraj v rimah jo mehčala?
Prišel je mrak in ti si se predala.
Več ne  zaznavaš svoje muze klica.

Zapredla si obrate svojih spevov,
zdaj leponavljaš smisle verzov davnih.
Ne čutiš sile stvarnosti odmevov.

Pogled visi na prašnih listih ravnih;
le malo zgodb brez žalostnih odsevov
boš brala v knjigah misli starcev slavnih.
+
In če zdaj pišeš mrtve, lene zloge,
ne boš za vedno brez besed obstala,
saj zora ti bo spet priložnost dala.
Le ne zavrzi je  - te svoje vloge.

 

Lidija Brezavšček - kočijaž