Po tanki brvi hodim
in gledam v prepad.
Toplo sonce sije,
da me ne vzame hlad.
Ustavim se na sredi,
malo postojim,
po meglicah temnih,
v duši hrepenim.
Daj! mi reče veter,
ki priteče od nekje.
Vstavi se! mi reče sonce,
iznad velike gore.
Tam na dnu prepada,
vsa podoba zogleni,
preko tisoč koškov se v oblak nejasnosti zgubi.
Tvoja mala duša,
s kaosom umre,
to mi reče sonce preden zdaj spočit si gre.
A jaz mu ne verjamem,
nočem biti tu,
kaos me pritegne
in veter odnese proti dnu.
Pozdravljena, Dunja, dobrodošla na Pesem si, lepo, da si se nam pridružila,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dunja Indah
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!