Dno

Po tanki brvi hodim

in gledam v prepad.

Toplo sonce sije,

da me ne vzame hlad.

 

Ustavim se na sredi,

malo postojim,

po meglicah temnih,

v duši hrepenim.

 

Daj! mi reče veter,

ki priteče od nekje.

Vstavi se! mi reče sonce,

iznad velike gore.

 

Tam na dnu prepada,

vsa podoba zogleni,

preko tisoč koškov se v oblak nejasnosti zgubi.

Tvoja mala duša,

s kaosom umre,

to mi reče sonce preden zdaj spočit si gre.

 

A jaz mu ne verjamem,

nočem biti tu,

kaos me pritegne

in veter odnese proti dnu.

Dunja Indah

Ana Porenta

urednica

Poslano:
08. 12. 2019 ob 19:54

Pozdravljena, Dunja, dobrodošla na Pesem si, lepo, da si se nam pridružila,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Dunja Indah
Napisal/a: Dunja Indah

Pesmi

  • 05. 12. 2019 ob 10:04
  • Prebrano 420 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 101.54
  • Število ocen: 4

Zastavica