Brez glasu, brez barve,

brez življenja je obraz,

ki ga rišem, skoraj slikam,

kakor dobro ga le znam.

Svoje dolge roke

stegnem v nebo,

da dosegla bi vse tisto,

o čemer sanjam le lahko.

Daj povej mi, dragi veter,

ali tudi ti letiš,

se steguješ in presegaš

meje, ki si jih želiš?

Naj se usedem in počakam,

da življenje se zgodi,

ali naj vzamem barve

in luno sama narišem si?

Bo enako, bo še sanjsko,

bo še onkraj tega sveta,

ali potlej bo le zvezda,

brez objema toplega?

Včasih mislim, včasih vem,

Kam odnaša me, kam grem,

včasih pa le tu sedim,

in s čopičem v rokah po življenju hrepenim.

Dunja Indah