Sredi poletne pripeke,
v gosti senci slivovega nasada,
polni prezrelih,
napol prevretih plodov,
rahlo dišečih po žganju.

Po blatu,
pomešanem s slivami,
ki diši po smrti in
po možnosti novega rojstva,
so se valjale
lene, ogromne svinje.

Tu sva se srečala,
spogledala
in me je strastno
napadel
moški z obrazom pravoslavne ikone.

Blazno poduhovljeni pogled
je ves čas potapljal
v moje oči
in me je zabijal
globoko v zemljo.

Misli
so se razlile po blatu,
ko mi je trebuh
ožgalo njegovo
toplo,
biserno seme.

Poleksija