Leča
Kot sita hijena
je bil videti dan
izpod napušča
nemirni trebušček sinice
sanja o sitosti
iz tvojih ust pa polzijo
mehke besede
o decembru
ki začenja pot
in reka oblizuje kamenje
ko na veji sivega drevesa
vran toči pogled v neznano
zato jaz molčim
ker sem pozabil nase.
Mogoče si res pozabil
a ne na se
temveč na nas.
lp Tomi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
- 02. 12. 2019 ob 13:02
- Prebrano 508 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 166.67
- Število ocen: 9