Ko si duša
s tisočerimi dušami
razčlovečenega početja
začne obešati meso
na moja rebra,
medtem ko že od povsod sneži
materino mleko
in se kri pretvarja v drsališče
svetovne noči,
a nikjer drugje, ne v krču,
ne v mrču zemlje in neba
ni videti več varnega prostora
za korak naprej v s(p)odobni svet,
se izpahnem
iz ramena stokavcev,
ki zmeraj cedijo sline,
da lahko prebrodijo mor(j)e
neusmiljene bolečine,
si podam roko, preplezam
načela družbenega reda
in obležim v duhu golega preživetja.
Bravo Senada. Odlično mi je.
Lijep pozdrav, Saša
Hvala, drago mi je :-),
budi i ostani dobro!
tvoje pesmi bralca sezujejo ....
!!
Bravo
predlagam skladenjski popravek
Ko si duša
s tisočerimi dušami
razčlovečenega početja
začne obešati svoje meso
( beseda je odveč, saj že prvi verz pove, da je to njeno meso ... )
LP, lidija
Hvala, Lidija, odvrgla sem balast ;-).
lep pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!