Ona

Bom rekel kar "ona".

Ne vem ji imena,

ne poznam je,

imam jo rad,

saj jo vsak dan bolj sovražim,

rad sem jo imel,

čeprav je v preteklosti še ni bilo,

do konca življenja bom ljubil le njo,

saj sem jo že zdavnaj pozabil,

ona je krasna punca,

ona je bolj čudna,

ima manekensko postavo,

vsa puklasta je,

lepe blond kodre ima na glavi,

njeni lasje pa so razcepljeni in mastni,

njena glava ima klasično obliko,

jajčasta je,

počena in razbita,

ona pa se mi vedno tako lepo in iskreno nasmehne,

tako hinavsko in sarkastično,

pokaže mi svoje bele lepe zobe,

v ustih ima le škrbine,

jaz pa vsak dan gledam za njo,

ko potuje mimo čevljarja,

mimo urarja,

mimo lepega sveta,

lepe zemlje,

ona je še mlada, ja, ja,

ima komaj 12 let,

kmalu bo odšla v pokoj,

šla bo v zavod,

šla bo v dom,

a prej bo potovala od zobarja do optika,

od alternative do preventive,

preventivo ima v glavi,

alternativo ima v žepu,

žepov nima,

nima alternative,

jaz pa jo tako ljubim,

na ta večer,

na ta predvečer apokalipse,

ko zagodejo violončela,

ko se oglasijo pozavne,

ko nekdo zajodla,

ko razberem komande,

ko si želim le nje,

njenih pogledov,

 njenega vonja po lovski omaki,

njenih jagod,

njenega fast-fooda,

njenih cekinov,

njenih vazelinov,

njene spominske knjige,

polne smrek, motorjev, palčkov in delfinov,

polne spominov,

kako želim si njene nežne roke,

ki bi božala me na obroke,

ki z menoj bi delala otroke na obroke,

če bi bilo mogoče,

saj ona vsak dan joče,

da otroke hoče,

jaz pa njene nežne, tanke prste,

ki odpirajo nova poglavja,

nove krste,

jaz pa njene roke,

negovane, porezane, poškodovane,

njene lepe nohte,

lakirane,

polomljene,

poškodovane,

njeno solato s koruzo, rižem, oljem in fižolom,

jaz pa bi le koruzo,

nje pa ni ob meni,

zato se zleknem na kavč,

zaspim,

zasmrčim,

zahaluciniram, 

zablokiram,

na tak način si jo zaželim,

tukaj in zdaj,

brez debate, komentarjev in replik,

ko na vratu čutim njen dotik,

srbeč,

skeleč, 

moteč,

ko odprem oči,

nje več ni,

je to saksofon,

je to nevihta,

je res, 

da se utapljam v željah,

naj raje grem v telemach,

na drugo stran,

kjer ne bom več sam,

kjer bo ona in njen dotik,

v kinoteki,

v lepi svileni obleki,

ne pa ona,

razcapana in umazana,

naj bo skrbno urejena,

ne pa ona,

zmršena in preznojena,

aja,

pa še dobro okajena in vsa prehlajena,

jaz pa bi le njen dotik,

njen božanski krik,

njeno cmeravo grlo,

njeno šajtrgo,

ki jo je v podtežju scvrlo,

njeno solato in makarone,

njeno čakanje in moledovanje,

njena legenda in moja agenda,

v kinoteki,

pred televizijo,

ali kar v resnici,

v mojih željah po tej krasotici,

ki ji ne vem imena,

saj je prelena,

ima pa priimek,

ima cimet, timijan in bršljan,

ima razbito okno, razbito čašo in v rokah metlo,

v rokah grablje,

v rokah lopato,

na lepih in negovanih rokah rokavice,

ki jim ne vem izvora,

ne vem,

saj je le ona,

moja najhujša nočna mora,

ko vstanem in si priznam resnico,

da si želim le njo,

lepotico.

mladi umetnik

Komentiranje je zaprto!

mladi umetnik
Napisal/a: mladi umetnik

Pesmi

  • 25. 11. 2019 ob 14:56
  • Prebrano 249 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 40
  • Število ocen: 1

Zastavica