Obrazložitev uredništva ob izboru:

Pesem skozi prvoosebni lirski subjekt opisuje sodobno starost, ki ji je malokdaj prisluhnjeno in je v naglici prezrta.

Na prvi pogled je razmišljanje navzven upočasnjenega starca, ki navznoter potuje po svojih žilah, sklepih in kosteh, si prisluškuje in kljub po ceniku stojnice modernega življenja brezvredni starosti še vseeno rožljaje stoji v svojih copatih, neprizanesljivo. Pesem lahko razumemo kot počasni krik samosti in usihanja. Starosti, ki se niti sama ne zaveda več vseh izkušnj in spominov, bogastva poti, saj „korak boli v razpokane podplate“. Starost je premalo zanimiva za tiste druge, hiteče, kar živo ponazarja simbol odprtih, robatih dlani, v katere ni(h)č(e) ne seže. Starost z bolečinami prekrije plasti preživelega in bogatega v starcu.

Sonet, ki se (namenoma?) skriva za izpuščanjem presledkov med kiticami, je kljub temu klasičen in deluje izjemno skladno. V tej pesmi predstavlja utrjen most med zunanjo obliko in sporočilom pesmi. Jasna metrična shema pravzaprav ustvari nek neposredni kanal do razumevanja teme, ki je prav tako 'klasična' – je večna, je nekaj, kar slej ko prej doživi vsakdo, razen tistih, ki umrejo mladi.

Rime so sveže, avtorju iskanje rime celo odpira prostore – preko rimanja pride do izvirnih metafor in redkih, žlahtnih besed oz. besednih zvez, ki v pesmi bogato pomensko zažarijo (upali kvas, kanafas, oči so volhke, gledam skoz zaplate, polšja kost). Pesem, ki odpira razmišljanja in hkrati zadovoljuje estetske bralske čute.