drobni in nemirni prsti slišijo
kako diha cesta v poletni vročini
ko se dviguje njena senca nad oblake

v nekem trenutku si kot muha
svet razlagaš s koordinatnim sistemom
nevronske mreže bučijo v drobnih ganglijih

zimzelene oči vidijo
cvetove ki ženejo neposredno iz rjave drevesne skorje
slutijo kako riba hipopotamika pleše po listih kokosove palme

v bližini mogočni kačnikovci dehtijo opojen smrad

kavna zrna se luščijo s čopiča
dvanajstkrat pet je sedemdeset
dvanajstkrat si šla do pokopališča
križ pri križu v sedemdesetih vrstah
petkrat si šla domov
štela si drobne korake
pa ti še ni bilo dovolj

kot onemu iz prilike o ribiču in pohlepnežu
ki mu je crknil žepni kalkulator
na ajfonu pa mu je utripal napis
ki je postavljal pod vprašaj
večno življenje
luzerju je umanjkalo časa da bi opredelil minuteurevečnost

o tem razmišljaš in na splošno veliko o kožokrilcih
ko pa se razvajaš v čokoladni kopeli
ti pride na pamet
kako bi lahko napisala krajši sestavek ali kar pesem
(recimo da pesem)
za literarni natečaj
v kateri bi tarnarala
nad pomanjkanjem kakava
in se zjokala nad bedo otrok
ki obirajo grenke plodove

taka bi vžgala

brezno