Dolgo že hodim po cesti,

zaidem na stezo

se  obnjo spotikam,

lovim ravnotežje, 

še vedno se vračam.

Spotoma me spreletava zavedanje,

da vse kar sem dobrega storil

je le v meni, v mojih spominih,

...morda še kje.

Pravijo, da bi lahko bil boljši,

bolj prijazen, uvideven,

bolj skromen in skrben,

potrpežljiv in predan.

Ne vedo za moje občutke.

Svet me je izoblikoval po svoje.

Mnogi so dosegli več kot bi sicer.

Rojeni so pod srečno zvezdo.

Preko mojega hrbta so načrtno

uspevali na podel način

uresničevati svoje cilje.

V duhu so pogoltni, brezobzirni,

njihov licemerski smeh mi je povedal

s kakšno nadutostjo lahko zavladajo situaciji.

In so uspeli.

V takih razmerah pa sem uspel ostati

samo tako dober, kot sem.

Vinko Tavčar